Škrat Prestko me je popeljal v …
Bil je lep sončen dan, zato sem se po pouku peš odpravila proti domu. Na trgu pred banko me je nekdo pocukal za hlače. Zelo sem se prestrašila in od strahu skoraj zacvilila. Pogledala sem naokrog in zagledala majhnega prikupnega škrata z zeleno kapo, ki se mi je veselo nasmihal.
Povedal je, da je škrat Prestko in že dolgo živi v našem mestu. Zanimalo me je, zakaj ima takšno ime. Začel je pripovedovati o starih časih.
Kar naenkrat sva bila daleč v preteklosti. Sprehajala sva se po sejmu, kjer so Črnomaljke prodajale preste. Povedale so mi, da so prej pekle kruh, potem pa so jih sejmarji začeli zbadati, da Metličanke pečejo boljšega. Seveda se Črnomaljke niso dale in so začele peči preste. Vsi so jih začeli kupovati in od takrat Črnomaljcem pravijo Prestarji. Kako zanimivo, sem pomislila! Ponudile so mi slastne preste. Bile so odlične!
Napotila sva se naprej po mostu. Ob poti mi je pokazal grad in mi povedal, kaj se je v preteklosti v njem dogajalo. Prišla sva do reke Lahinje. Prestko je postal žalosten. Pokazal mi je prostor, kjer je nekoč stal mlin. V njem je živel z mlinarjem, ki je mlel žito. Vprašala sem ga, kaj se je zgodilo, da mlina ni več. Prestko mi je razložil, da je bil mlinar skopuh, ki je prevaral vilo preoblečeno v staro ženico. Prosila ga je za merico bele moke, a ji je nasul črno. Njegov mlin je preklela in potem je vsako zrnje zmlel v črno moko. Belokranjci so kraju zato nadeli ime Črnomelj. Mlinar ni imel več dela in je propadel. Tako je Prestko izgubil svoj dom.
Na koncu najinega potepanja me je povabil še v muzej. To pa je bilo presenečenje! Koliko zanimivih predmetov iz naše preteklosti sem spoznala!
Predmeti iz preteklosti so me čisto prevzeli. Ojoj, ura je bila že dve! Že zdavnaj bi morala biti doma. Hitro sem se poslovila od Prestka. Dogovorila sva se, da se naslednji teden zopet srečava.
Vesela sem, da sem ga spoznala. Vem, da ima še veliko skrivnosti iz preteklosti našega mesta, ki mi jih bo v prihodnosti še razkril. Komaj čakam najino naslednje druženje!
